Ilovica

Picture 040

Ilovica je eden najstarejših gradbenih materialov, ki so jo uporabljali praktično povsod po svetu. Zaradi spleta različnih okoliščin (iznajdba cementa in njegovo masovno oglaševanje, ne-zavedanje ljudi…) so njeno uporabo skoraj povsod v zahodnem svetu po drugi svetovni vojni opustili in jo celo izbrisali iz zakonov in uredb. Na našo srečo se je nekaj arhitektov in zanesenjakov odločilo in začelo na novo odkrivati ilovico, njeno uporabnost in njene lastnosti.

Lahko rečemo, da je ilovica  prehodila  dolgo pot prepričevanja ljudi o svojih pozitivnih lastnostih, kajti mnoge generacije so videvale in še videvamo veliko propadajočih stavb iz ilovice ne zavedajoč se, da so to izjemno stare stavbe (nekatere tudi po več stoletij) in da so začele propadati zaradi izselitve ljudi in posledično ne-vzdrževanja objektov. In zaradi tega ji ne dajemo tolikšnega pomena kot si ga zasluži.

Včasih je skoraj vsaka vas v JV Sloveniji imela svoj peskokop in glinokop  kjer so kopali pesek in ilovico za gradnjo in izdelavo ilovnate opeke, ki se je posušila na soncu in kdor je imel malo več pod palcem, si je lahko privoščil žganje opeke, ki so jo nato zidali z apneno malto. Ta sistem nam je najbolj poznan. Poznamo še nekaj drugih načinov gradnje z ilovico, kot je na primer butana hiša. Pri takšnem načinu gradnje so v opaž nabijali-butali ilovico in ko se je ilovica v opažu delno posušila so ga razstavili, spet sestavili stopnjo višje, ponovno nabili ilovico in to so počeli tako dolgo, dokler niso prišli do končne višine sten. Na te stene so nato namestili lesene tramove in na njih streho. Zelo znane so cimprane hiše in tudi pri tem načinu gradnje igra ilovica pomembno vlogo. To so v bistvu lesene hiše ometane z obeh strani z ilovico. Z njo so zamašili vse špranje med lesenimi tramovi, ki so bili postavljeni v steno horizontalno ali vertikalno tako, da je preprečevala dostop zraka in pa onemogočala razvoj žuželkam, ki bi se drugače zaredile v špranjah. Zunaj so bile hiše ponavadi zaščitene z apnenim beležem, ki je hišo delno zaščitil pred vlago in jo obenem tudi razkužil. Manj znan je sistem, ko so ljudje z vilami (orodjem, verjetno pa so jih vodile dobre vile) delali stene iz ilovice in jih nato obtesali, predno se je ilovica posušila. Skoraj povsod je poleg ilovice prisotno vezivo in velikokrat je bila to slama (tudi brin), ki je povezala (armirala) stene ali omete, da niso razpokali. Obenem je slama tudi zvočni in toplotni izolator. Pomembno je bilo tudi razmerje med ilovico in peskom. Če je bilo preveč gline, je lahko prišlo do pokanja sten in ometov, če je bilo preveč peska, pa je prihajalo do krušenja. Za vse te načine gradnje velja, da so morali prebivalci večkrat obnavljati zunanje stene in nanašati ilovico. Poznan je tudi način gradnje z zračno sušeno ilovnato opeko – čerpičem.

Tako je bilo včasih. In danes? Ilovica spet prihaja v masovno uporabo predvsem v obliki notranjih ometov. Znano, dokazano in že nič kolikokrat napisano je v kolikšni meri in kdaj ilovica sprejema in oddaja vlago (skrbi za zdravje), vonjave (skrbi za dobro počutje), v kolikšni meri duši zvoke, da jo lahko uporabimo večkrat, da je po uporabi popolnoma neškodljiva okolju, znano je, da v veliki meri zaduši elektro smog, ki je v raznih kombinacijah povzročitelj veliko bolezni, ne povzroča alergij, je požarno odporna……..Tudi občutki toplote so v ilovnati hiši za dve stopinji višji kot pri klasičnih ometih.

Pri gradnji z balami slame ilovica odigra ključno vlogo. Armira stene, zapre zračne mostove, vzdržuje pravilno vlažnost v sami steni, je čudovit omet in nam omogoča umetniško izražanje  kajti z ilovico in pravilno armaturo lahko dobesedno kiparimo in s tem damo prostoru drugačno dimenzijo.

Če je le možno, uporabimo ilovico, ki se izkoplje na gradbišču, ker se s tem izognemo gradbeni prefabrikaciji ( kjer jo toplotno obdelajo in zaradi tega izgubi večino lastnosti, ki jih je pridobivala skozi tisočletja), prevozom……..Za uporabo domače ilovice so potrebna določena znanja, ki se pridobijo predvsem s testiranjem in izkušnjami. Sestavljena je iz peska in gline, za vezivo pa se uporabljajo različni naravni materiali. Pri uporabi domače ilovice je potrebna previdnost, kajti pri nepravilni izvedbi lahko pride do razpok.

In še: če smo sodelujoči pri gradnji, ponovno doživimo pristen stik z zemljo, smo neobremenjeno umazani ali namazani, uživamo v nanašanju ilovice na stene, v oblikovanju, v obmetavanju z njo, jo čutimo med prsti na rokah in nogah, v laseh, na obrazu, v ušesih… Če si dopustimo, ponovno izza ilovnate stene ovinka pokuka otrok, ki je mogoče skrit v nas…

Za konec: za večino ljudi je nepredstavljivo, da se ilovica, s katero smo se igrali, spremeni v trden omet ali kakšno skulpturo v dnevni sobi. Klonk, klonk trkajo in se čudijo….

ČUDEŽ NARAVE, KI GA SPET ODKRIVAMO. ČUDNA BITJA SMO LJUDJE.